»¡Hola a todos!« bi rekli dve Sari, dve Tamari, dve Maji, potem pa še po ena Patricija, Ana, Tjaša, Katarina, Ines, Mojca, Jasna, Simona in Monika, skratka 15 naših letošnjih ‘kanarčic’, ki so se sredi novembra vrnile s prakse na Tenerifih. Več o njihovih dogodivščinah si preberite v nadaljevanju.
Končno smo dočakale petek 26.10., ko smo se okoli 21. ure vkrcale na avtobus in se odpeljale proti Milanu. Pred nami je bila dolga in naporna pot, ves čas nas je spremljal dež. Na letališče Bergamo smo prispele malo pred četrto uro zjutraj, uredile prtljago in čakale na naš let. Približno okoli 10. ure dopoldne smo pristale na letališču na južnem delu Tenerifov. Že iz zraka smo videle velika turistična naselja in nekaj zelenja. Palme, kaktusi, banane – prihajamo!
Nato smo se z avtobusom odpeljale na sever, v mestece Puerto de la Cruz in se nastanile v hotelu Pez Azul (Modra riba), ki je za 3 tedne postal naš dom. Po naporni noči smo si najprej privoščile malo počitka, potem pa v velikem pričakovanju odšle raziskovat mesto. Ker nas je na praktično usposabljanje prišlo kar 15 deklet, je bilo seveda nujno čimprej odkriti lokacije nakupovalnih centrov, da ob vrnitvi ne bi preveč obtežile kovčkov s polnimi denarnicami. Je pa vseeno ostalo nekaj časa za osnovni vtis o mestu.
V nedeljo smo že imele našo prvo ekskurzijo v Loro Park. Ne bi ga bilo pošteno opisati kot živalski vrt, saj je več kot to. Tam je našlo dom ogromno različnih živali z vseh kontinentov, veliko izmed njih je bilo zavrženih, odveč ali so se znašle v kakšni nenavadni situaciji in pač pristale tam. Nekatere od njih tudi nastopajo. Je pa opaziti izredno lep obojestranski odnos, ki ga gojijo s svojimi trenerji in oskrbniki. Tja smo se odpravile s prikupnim rumenim vlakcem in niti sanjalo se nam ni, kako zanimiv dan je pred nami.
Park nas je že na začetku začaral z vsem tropskim rastlinjem, prve so nas pozdravile papige, ki so bile prve tamkajšnje prebivalke, od tam pa nas je vodila pot h gorilam. Pet ‘fantov’ čez dan uživa na prostranem prostoru, ponoči pa spijo v kletkah in si namesto posteljnine ležišče pripravijo iz kuhinjskih brisačk. Vsak dan sveže, vsak dan znova. Tudi kakšno zaveso si naredijo iz njih, da imajo svojo zasebnost. Pozimi si ležišče pripravijo na tleh, saj imajo v kletkah talno gretje. In če ne veste, kaj je zdrava prehrana, vprašajte gorile. Ena gorila poje namreč 7 kg zelenjave na dan.
Ko smo se poslovile od goril, je že bil čas za predstavo z morskimi levi. Kakšne face! In kako zabavni! Ker se radi ljubčkajo, je eden izmed trenerjev povabil našo Moniko na poljubček morskega leva. Ostale smo vse skupaj budno dokumentirale, pa smo žal zamudile poljubček, smo pa ujele vse podrobnosti o tem kako je morski lev Moniko zmočil, ko se je vračal v bazen. Obiskal pa je tudi ostale in se nam pustil božati, tako da smo bile povsem navdušene.
Kar nekaj živali smo si še ogledale na poti naprej po parku. Velik vtis so naredili beli tigri. Res so čudoviti, a si ga težko predstavljamo kot hišnega ljubljenčka v domači dnevni sobi. Pravi mali klepetulji sta bili pa dve vidri, ki sta ves čas nekaj čebljali in občutek smo imele, da nam res hočejo nekaj povedati. Nista pa zverinici pri miru niti eno sekundo.
In smo že bile pri delfinih, ki so nam pripravili čudovito predstavo. Uživale smo in jih navdušeno spodbujale s ploskanjem. Oni so bili za vsak nastop nagrajeni z ribami in očitno so bili navdušeni, saj so se res potrudili.
Naslednje so nas s svojim nastopom očarale papige. Najprej simpatični Paco, potem pa še njegove kolegice, ki so uprizorile pravi letalski miting. Res enkratno doživetje. Ob tem nas prešine misel kako enkratna bitja so živali. In žal tudi to, da smo ljudje do njih prevečkrat zelo kruti.
Po papigah smo si ogledale pingvine, za katere vsak dan sproti izdelujejo led in sneg. So takšna simpatična bitja, ki se znajo fantastično zabavati v vodi. Nekaj čisto posebnega.
Medtem ko smo čakale na predstavo ork, smo si ogledale še akvarij, kjer prebiva ogromno rib, ki jih nismo še nikoli videle. To so ribe iz oceanov. Imajo tudi morske pse. Enega so poimenovali Elvis in ta fant ni od muh: ima namreč punco, ki ji je ime Marilyn Monroe (slika 6). Elvis je v tem akvariju pristal na čisto poseben način. V kovčku ga je nekdo že dolgo nazaj pretihotapil na Tenerife še kot mladička, potem pa se je kovček izgubil, lastnika niso nikoli našli, Elvis pa je tako dobil nov dom.
Dan se je že prevesil v popoldan in nas je čakal še nastop ork. Najprej smo se preizkusile v znanju o njih na računalniku, nato pa smo si jih ogledale še v živo. Nekatere smo se opogumile in se ogrnjene v pelerino usedle v bližini bazena, kjer ni nobene možnosti, da ostaneš suh. Želele smo preizkusiti ta občutek, ko te poškropi (milo rečeno) orka, t. i. kit ubijalec.
Polne vtisov z nedeljskega obiska Loro Parka smo se v ponedeljek zjutraj odpravile na FU Academy, saj se je začel naš prvi delovni teden in sicer s tečajem španščine. Ker nas je bilo kar precej, so nas razdelili v dve skupini, nato pa smo se takoj lotili dela. Poučevala sta nas Sandra in Diego, ki sta nadvse zabavna učitelja, zato smo se jima večkrat iz srca nasmejale. Oba sta bila navdušena nad Slovenijo, nas radovedno spraševala o naši mali državi in se naučila tudi kakšne slovenske besede. Punce smo jima tudi predstavile nekaj slovenskih skladb.
Tako smo se v tem tednu naučile osnov španščine, da smo lahko vsaj malo razumele domačine. Po tečaju španščine pa so sledile popoldanske aktivnosti. Tako smo se že v ponedeljek odpravile v botanični vrt, v torek pa je bil na sporedu tečaj flamenka. Naučile smo se nekaj osnovnih korakov in se pri tem neizmerno zabavale, učitelj nas je naučil korake, me pa njega slovenščine. Ura je minila kot bi mignil, a v naših glavah je še dolgo odmeval ritem flamenka. V sredo smo se polne pričakovanja udeležile salse, kjer smo z menjavo soplesalcev osvojile osnovne korake tipičnega španskega plesa. Zaradi učiteljeve zapeljive ritke nam je salsa še bolj prirasla k srcu kot flamenko. Ker čas izredno hitro beži, se je ta teden končal, kot bi mignil.
Naslednja dva tedna se je začelo naše delo na akademiji. Naša mentorja sta bila Hector in Esther in sta nas vedno spodbujala pri delu ter nam v težavah priskočila na pomoč. Bile smo razdeljene v 5 skupin po 3 skupaj. Vsaka skupina je ustvarila svoj hotel. Za ta hotel smo naredile Facebook in Twiteer ‘fan page’. Zadnji dan, pa smo imele predstavitev našega namišljenega hotela. Predstavile smo njegovo ponudbo in storitve, razložile, zakaj je ravno naš hotel boljši od ostalih in ga seveda primerjale s konkurenco. Naučile smo se tudi narediti Google Ads, seveda v zvezi z našim hotelom.
Naš zadnji dan na akademiji je bil kar prehitro naokrog. Po predstavitvi naših hotelov, v angleščini, se razume, smo še zadnjič odšle na kosilo in nato smo od direktorja akademije prijele potrdilo o opravljenem tečaju španščine in potrdilo o opravljenem praktičnem usposabljanju.
Deborah Good, naša druga mama na Kanarskih otokih, nam je prinesla še vso dokumentacijo, ki smo jo potrebovale na poti domov. Sledilo je še slovo, zadnje fotografiranje in že smo se odpravile proti hotelu, kjer smo začele pakirati kovčke, saj nam je naša Deborah prinesla tehtnico, da smo si lahko prtljago stehtale. Kovčki so bili pripravljeni, trebuščki polni in tako smo še zadnjič odšle v mesto, kjer smo se zabavale vse do 3. ure zjutraj, ko smo se vrnile v hotel, se uredile in odšle na zgodnji zajtrk pred odhodom domov. Že je bila ura 4:30, ko nas je pred hotelom čakal avtobus. Pot do letališča je minila kot bi mignil. Kot prave popotnice smo se hitro znašle na letališču, oddale prtljago, kjer smo zadrževale dih, da bo tehtnica pokazala točno 15 kg, in se vkrcale na letalo. Kmalu smo bile v zraku in lahko smo opazovale, kako se naš otok oddaljuje od nas. Nekatere smo se veselile, da se vračamo, druge pa smo s težkim srcem zrle v daljavo, kjer se je nahajal naš hotel. Po dobrih štirih urah leta smo pristale v Milanu, kjer smo prevzele prtljago in počakale profesorico Barabaševo, ki je kar ni in ni bilo od nikoder. In ko smo končno zagledale mini avtobus s prikolico, smo se je razveselile kot še nikoli in se odpravile na dolgotrajno pot proti domu. V poznih večernih urah smo končno prispele v Celje, kjer smo stekle v objem staršev, fantov in prijateljev. Tako se je naše potovanje zaključilo. A spomini, spominki in fotografije bodo za vedno ostali.
Da ne bo vsega lepega prehitro konec, naj vam opišemo še našo drugo ekskurzijo, na katero smo se odpravile precej zgodaj za španske – in zdaj tudi naše – pojme, zato smo na fotografijah še vse zaspane. Najprej smo si ogledale mesto Orotava in njegove znamenitosti kot so cerkev, tradicionalna drevesa, mestna hiša, obiskale smo tudi trgovino s spominki, ker je prav vsaka našla nekaj zase, ogledale smo si lahko tradicionalne narodne noše, njihovo tradicionalno hrano in pijačo in še mnogo drugega.
Nato pa smo se odpeljale na El Teide, vulkan, ki je s svojimi 3718 m hkrati tudi najvišji vrh Španije. Tam je povsem drugačen svet, vključno z vremenom. Nas so sicer opozorili, da se moramo toplo obleči, a veter in mraz sta nam kljub temu prišla nekoliko do živega. Do bližine vrha sicer vozi gondola, a le, če ni močnega vetra. Sicer pa potrebujete pohodniško opremo, če nameravate kaj resnejšega pohajati naokrog. Me smo se raje držale našega avtobusa. No, na poti smo si ogledale različne naravne pojave, ki jih je ustvarila lava, tako smo videli kamnito rožo, skalo, ki je izgledala kot kos torte, odšle smo si ogledat observatorije. Odpravile pa smo se tudi na tradicionalno kanarsko kosilo.
Naši profesorici sta si za raziskovanje otoka najeli avto, tako da sta posneli kar nekaj dodatnih fotografij. El Teide pa sta doživeli še malo drugače. Naleteli sta na psičko, ki jo je lastnik zavrgel in je izmučena in lačna ter nadvse prestrašena tavala kar po cesti. V širši okolici je bilo samo kamenje, nobenega zavetja, vode in hrane, prepuščena je bila zelo slabim vremenskim razmeram. Skratka, hudo. Na srečo sta naleteli tudi na avtomobil društva za zaščito živali in njihova predstavnika obvestili o psički. Ker sta upali, da bo zgodba dobila srečen konec, sta z društvom ostali v kontaktu po elektronski pošti in res je kmalu prišla dobra novica. Psičko so našli in zdaj bodo poskrbeli, da si bo opomogla ter ji poiskali novega lastnika.
Ne mislite, da smo na Tenerifih samo garale. Imele smo tudi dovolj prostega časa, da smo raziskovale Puerto de la Cruz, se zabavale in nakupovale. Naši vikendi seveda niso mogli miniti brez skoka v diskoteke. Glede na to, da so v času naše prakse tukaj rojstni dan praznovala kar tri dekleta, je bil razlog za zabavo seveda še večji. Kanarske otoke smo obiskale ravno v času, ko praznujemo Halloween (noč čarovnic), zato smo se uredile in odpravile ven tudi na noč, ko se prebudijo čarovnice, klovni, mumije ter takšne in drugačne pošasti. Na Kanarskih otokih je to čas, ko so še vedno oblečeni v kratke rokave, zato so maske še toliko bolj izvirne. Nikakor se nismo mogle načuditi, kako dobro se zamaskirajo in vživijo v svojo novo vlogo.
Ko smo končale z delom na akademiji, smo se rade odpravile na sprehod po mestu, kjer smo nakupovale spominke in popolnoma pozabile na čas in denar, da bi osrečile sebe in svoje bližnje. Med nakupovanjem spominkov pa smo navezale tudi prijateljske stike z domačini.
Včasih smo si po napornem dnevu privoščile namakanje v hotelskem bazenu, odšle smo pa tudi na mestni bazen, v katerega se steka morska voda in tako zaradi njegove veličine in slane vode dobiš občutek, da si na plaži. Ker pa smo bile nekatere radovedne, smo se prepustile malim ribicam (piranjam), da so nam posesale kožo s stopal in se pri tem zelo zabavale. Me, seveda, ribe verjetno malo manj. Opazile pa smo tudi umetnika, ki je prav čudovito risal slike, karikature, portrete… zato se nas je nekaj odločilo, da domov odnesemo malo drugačen spominek, in smo si dale narediti vsaka svojo karikaturo, na kateri smo videti prav zabavne z velikimi očmi, usti ali s skuštranimi lasmi.
Na lepo sončno soboto se nas je nekaj odpravilo na južni del Tenerifov, kjer je vodni park imenovan Siam Park, ki je največji in najmodernejši vodni park v Evropi. Če bi ga morale opisati z eno samo besedo, bi napisale fenomenalen. Zagotovo najboljši vodni park, kar jih je. Nedvomno bi se še vrnile tja. Ko smo prispele, smo si hitro poiskale prostor na sončku in nato že hitele okušati to razkošje vodnega vzdušja. In ker smo hotele priti domov porjavele, smo kremo za sončenje raje pustile v nahrbtniku, misleč, da nas sonce ne bo močno opeklo. A zgodilo se je ravno nasprotno, saj smo bile konec dneva vse opečene in rdeče kot kuhan rak. Glede toboganov nimamo kaj reči, bili so nepozabni, najbolj pa nam bodo vsem ostali v spominu tobogani, kjer smo šle po štiri skupaj na eno zračnico in se spustile po toku vode.
Naše raziskovanje otoka je bilo zelo poučno in zanimivo, še več krajev pa sta obiskali profesorici, ki sta izkoristili čas, ko smo bile me zelo zaposlene na akademiji.
GARACHICO
Na poti v Garachico, najino prvo postajo, sva večkrat ustavili, da sva lahko fotografirali zanimivosti: nasade banan, obalo, itd. So se pa vmes našli tudi pujski, ki se niso dali motiti pri svojem počitku. Garachico je takšno manjše simpatično mestece, ki pripoveduje zgodovino, saj je bilo do začetka 18. stoletja glavno pristanišče na Tenerifih, dokler ga ni zalila lava. Ljudje si znajo vzeti čas za klepet ob kavici, medtem pa jim blag vetrič mrši lase in jih boža sonce. Na dan najinega obiska je bil Garachico še posebej živahen in kmalu sva ugotovili vzrok gneče na ulicah. Imeli so goste iz Hollywooda, ki so snemali film ‘Too fast and too furious 2’.
LOS GIGANTES
Pot sva nadaljevali v smeri kraja Los Gigantes na zahodni obali otoka. Po številnih ovinkih se nama je v vsej svoji veličini prikazal vulkan El Teide in se ponujal za en foto postanek, pri čemer sva mu seveda ugodili. Kmalu zatem sva prispeli v Los Gigantes, ki se ponaša z zelo visokimi klifi, tudi do 600 m dosegajo. Je pa kraj že precej bolj turističen kot mesteca na severu otoka. Črna mivka in črno kamenje so bili preveč mamljivi, da bi se človek odrekel namakanju v Atlantiku.
VILAFLOR
Vulkan El Teide si je bilo seveda treba ogledati in našim puncam utreti pot. Žal je bil dan oblačen in deževen, a kljub temu zelo zanimiv, čeprav z gondolo nisva mogli pod vrh. Pokrajina je osupljiva, ovinki zanimivi, a nekako je treba nahraniti tudi želodček, ki je na 1500 m nadmorske višine že pošteno dajal signale, da ga bo treba polnit. Tako naju je lakota pripeljala v majhno vasico Vilaflor, ki premore kar 2 cerkvi, ki za nameček stojita ena poleg druge, in kaj kmalu sva naleteli na zanimivo zgradbo, ki je bila na najino srečo tudi restavracija. In sva si privoščili nekaj tipičnih kanarskih jedi: sopa de verduras (zelenjavna juha), papas arrugadas con mojo rojo (zguban krompir z rdečo omako mojo /moho/) in papas negras con mojo verde (črni krompir z zeleno omako mojo). Nič posebnega, sta pa želodčka utihnila in sva lahko nadaljevali pot.
Naslednji dan sva imeli v načrtu vzhodni del otoka. Najprej sva se ustavili malo ven iz našega Puerto de la Cruza, kjer je muzej na prostem, Pueblochico, ki prikazuje Tenerife v malem, tudi malo zgodovinsko, saj med drugim prikazuje gvanče, domorodce.
Nato naju je pot vodila v glavno mesto Santa Cruz de Tenerife. Santa Cruz je največje mesto na otoku, s številnimi nakupovalnimi centri, bari, lokali in številnimi kulturnimi dogodki. Ker sva bili za kaj kulturno obarvanega prezgodnji, sva si ogledali pristaniški predel z mogočnim avditorijem in zanimivo obalo, kjer so umetniki poslikali kamne s podobami znanih in slavnih.
Naslednja postaja je bila vas po imenu Las Mercedes. Zanimiva pokrajina, osupljiv razgled na glavno mesto in spet po ovinkih do nižin, do mesteca San Andres, kjer sva poiskali plažo Playa de las Teresitas, za katero turistični vodniki obljubljajo, da naj bi imela za razliko od ostalih plaž belo mivko. No, nama je delovala bolj rumenkasto, je pa res nekoliko drugačno doživetje po vsej tej črnini doslej.
Ker še ni napočil čas za vrnitev v hotel, sva se zapeljali še do skrajno severnega mesteca Punta del Hidalgo, kjer se cesta konča. Naprej torej ne gre, lahko se še samo obrneš in se vrneš tja, od koder si prišel. Tudi midve sva se vrnili v hotel, se poslovili od naših punc in se zjutraj odpravili na letališče in počasi nazaj domov v hladnejše podnebje.
Zapisale: Maja Gorišek, Ana Sodin,
Patricija Brglez, Mateja Obrez Verbič
Fotografije: dijakinje, Nataša Slapnik,
Mateja Obrez Verbič
