ali dišiva midva
po pomladi
ona po nama
(Izbrani haiku, Apokalipsa, 1998)
Delavnica Konstruktivistična poezija
je poklon našemu pesniku Srečku Kosovelu. Po teoretičnem uvodu bodo dijaki prebrali nekaj manj znanih konsov, nato pa tudi sami spesnili konstruktivistični utrinek.
Alenka Golež, mentorica
Haiku je ena najstarejših pesniških oblik na svetu, ki izvira iz Japonske, in ima le tri verze. S tremi verzi je mogoče povedati vse.
Dijaki naše šole že od leta 2004 sodelujejo na srednješolskem natečaju za najboljši haiku, ki ga organizira Gimnazija Vič Ljubljana. Strokovna žirija pregleda haikuje, izbere in objavi v pesmarici, najboljše pa tudi nagradi. Vsako leto je objavljenih veliko pesmi naših dijakov, nekaterei pa so tudi nagrajeni.
Haiku je tematsko svoboden, zelo pogosto pa vsebuje besedo, ki se navezuje na določen letni čas. Taka beseda lahko označuje rastlino ali žival, naravni pojav, človeško dejavnost ali slovesnost. Cvetovi češnje nakazujejo pomlad, lilije poletje, krizanteme jesen in repa zimo.
Viri:
– wikipedija
– Olga Kolenc
– gimvič
Mnenje dijakov udeležencev
Lara, 2. a: Pri delavnici mi je bilo najbolj všeč to, da smo se zabavali in spoznavali, kaj je to haiku. Na žalost
si nisem zapomnila nobenega.
Žan, 2. a: Delavnica je super in zanimiva. Nisem si zapomnil nobenega haikuja, se pa spomnim, da so mi bili nekateri
všeč in sem si jih hotel zapomniti.
Hana Frišek in Karin Haložan, 1. b
Iz http://www.locutio.si/avtorji.php?ID=317&clanek=1033:
Slovar slovenskega knjižnega jezika besede haiku še ne pozna, njegov rezervni slovar, Pravopis slovenskega jezika, pa je napravil haiku moškega spola in po njem se sklanja haiku – haikuja in najbrž tvori tudi množino haikuji. Angleški slovarji (a ne vsi) omogočajo tudi nepregibno rabo, se pravi za množino haiku ali haikus. Glede na kratkost (hai-ku, rusko hok-ku) in glede na naglas, ki je na prvem zlogu, je skoraj razumljivo, da se v slovenščini ta beseda ne bi sklanjala. Slovenci so besedo haiku poštajerščili in ga izgovarjajo z obilnim i – ha-i-ku, kjer je i naglašen, ali poljubljanščili, kjer je po vzoru kakú (kako) naglašen prav ú. V slovenščini ima ta stvar še en neprijeten prizvok – zaradi končnice ú pride do avtomatske maskulinizacije (po vzoru menú [ko se tako izgovarja],emú, uhú, intervjú, kanú, kengurú, tatú, tú in podobno). Vprašanje je, če lahko nove besedne pridobitve kar tako nategnemo na kopito starih mehanizmov, ki moško v dvojici moško/žensko postavljajo avtomatsko na prvo mesto. Če že ne more biti srednjega spola, je lahko vsaj ženskega. Pesem je na koncu koncev ženskega spola in to ne brez razloga. Iz teh razlogov smo pustili v naslovu nepregibni haiku.
